Tečem, tečeš, tečemo

Ljubezen do teka je marsikomu nerazumljiva strast. Tekaški virus je nevarno nalezljiv tudi za vse, ki jim je šport zoprn – ob teku začutimo zadovoljstvo, lahkoto in svobodo gibanja. Kdor počiva, zarjavi! Mati narava je najhitrejšim živim bitjem na planetu sicer dala krila, plavuti oziroma štiri noge, ne dveh. Pa vendarle nam je podarila noge, da bi se gibali, ne za lenarjenje pred televizorjem. Tekači pravijo, da je tek tudi pot k samemu sebi: torej se skupno podajmo na vznemirljivo tekaško popotovanje!

Zdi se, da je teči pravzaprav zelo lahko in da to zna že vsak otrok – pa je res tako? Tek je pravzaprav zahtevna in kompleksna oblika gibanja. Vprašajmo se, ali je lažje teči ob morju ali v Himalaji? Ali človek lažje hitro teče na razdalji 100 m ali počasi na razdalji 20 km? Ali lahko tečemo samo vzravnani ali morda lahko tečemo tudi, če imamo glavo zelo sklonjeno? Ali si pri teku pomagamo z rokami? Sodobnega človeka je pred milijoni let ustvarila pokončna hoja, ki mu je omogočila, da je sprostil »sprednje šape« in jih začel uporabljati za izdelavo in uporabo orodja. Ter tudi tek! Pračlovek sicer ni bil posebno hiter tekač, je pa zato bil vzdržljiv lovec in nabiralec. Znanstveniki so izračunali, da naj bi pračlovek vsak dan prehodil kar okoli 40 km!