Od kod prihajamo?

Si se kdaj vprašal, od kod prihajamo, kako so ljudje živeli včasih, v kakšnih hišah so prebivali in kakšno hrano so jedli? Kako se je oblačila najstnica iz tvojega kraja pred stotimi leti (no, takrat toliko stari mladenki še niso rekli »najstnica«)? Ali kako sta plesala tvoja babica ali tvoj praprapradedek? In kako to, da včasih uporabljaš enako besedno zvezo ali pregovor kot starejši ljudje iz tvoje okolice, čeprav si mislil, da je zrasla na tvojem zelniku?

Ob pravem času na pravem mestu – raziščiva etnologijo!

Naprej

Ljudsko izročilo

Kulturni odtisi preteklih obdobij so se zapisali v številne zgodbe, ki se prenašajo prek ljudskih pesmi, povedk, pravljic, bajk, pregovorov ... Rišejo se v narodnih nošah, modi in prazničnih navadah, pa tudi v šegah in običajih. Vse to (in še veliko več) preučuje veda, ki ji rečemo etnologija.

Etnologe zanimata vsakdanje življenje in kultura različnih etničnih skupin, se pravi skupin, ki jih poleg imena povezujejo še skupni jezik, verovanja, šege, navade in podobno. Najpogosteje je takšna etnična skupina kar določen narod.

Naprej

Inkovski imperij

Inkovski imperij je bil največji v predkolumbovski Ameriki. Razprostiral se je na današnjih ozemljih Ekvadorja, Peruja, Bolivije ter delov Argentine in Čila.

Inki so sloveli po vrhunski organizaciji, častili so boga sonca Intija, posebno velika zapuščina pa je njihova do potankosti izdelana arhitektura. Inki pri gradnji kamnitih templjev niso uporabljali malte. Ha, kako so se kamni obdržali skupaj, pomisliš. Vsak je bil izklesan tako, da se je natančno ujemal z drugimi, stavbe pa so bile zaradi posebnega načina gradnje zelo stabilne.

O premišljeni arhitekturi priča mesto na vrhu visoke gore, ki so ga španski zavojevalci na svojih poteh k sreči spregledali, širni svet pa je zanj slišal šele pred dobrimi stotimi leti (čeprav so se različni raziskovalci tja odpravili že veliko prej). Njegovo ime pomeni »stari vrh« ali »stara gora« in leži le 50 kilometrov od inkovske prestolnice Cuzco.

Kako se imenuje to mesto?
V pomoč ti bo film in ta povezava.

Preveri Nazaj na ogled filma

Inki – civilizacija brez pisave

Zakaj govorimo o Inkih, ko razmišljamo o etnologiji? Pisni viri so za vsak narod izjemnega pomena, saj so neposreden (zapisan) dokaz načina življenja in kulture ljudi, ki se lahko ohranijo na stotine let. Inki pa svoje pisave niso imeli, njihova preteklost se je prenašala z ustnim izročilom. Kako torej, da se lahko danes vendarle pogovarjamo tudi o njihovi kulturi?

Štirideset let po Kolumbovem odkritju Amerike so se v Srednjo in Južno Ameriko postopoma začeli zgrinjati španski osvajalci, ki so iskali bogastvo v zlatu, začimbah in drugem blagu. Leta 1532 je Francisco Pizarro, španski konkvistador, dobil dovoljenje, da napade Inke.

Špansko osvajanje ozemlja so popisovali številni ljudje, med njimi tudi Felipe Guamán Poma de Ayala, ki je v knjigi s skoraj 1200 stranmi poleg sistematičnih zlorab pravic inkovskega ljudstva popisal tudi njihov način življenja, organiziranost družbe in običaje. Delo je pomembno tudi zaradi številnih ilustracij, ki nazorno prikazujejo vsakdanjik inkovskega ljudstva.

Kako imenujemo ljudi, ki so popisovali inkovsko življenje?
V pomoč ti bo povezava.

Preveri

Snovna in nesnovna dediščina

Za etnologe so torej pomembni tudi pisni viri narodov. A področje delovanja vede je zelo široko. Predmet etnološkega preučevanja sta snovna in nesnovna kulturna dediščina.

Snovna (ali materialna) dediščina je vse tisto, kar se pojavlja v okolju (ali prostoru) in česar se lahko dotaknemo. Vanjo se uvrščajo posamične stavbe, skupine stavb, predmeti in podobno. Nesnovna (ali nematerialna) dediščina pa so znanja, spretnosti, šege in navade, prepričanja in vrednote, ki so se z nenehnim prenašanjem in obnavljanjem skozi rodove ohranili do današnjih dni.

Preberi opis na povezavi in poveži, da bo prav.

Preveri

Narodna noša

Eno izmed področij etnologije je tudi preučevanje oblačilne kulture oziroma narodnih noš.

Narodna noša se je kot oblačilo za posebne priložnosti v Sloveniji pojavila v sredini 19. stoletja v meščanski družbi. Prve so jih začele nositi dame, z njimi pa so izražale svojo narodno identiteto. Uveljavila se je tudi v kmečkem okolju, zanjo pa velja, da jo ljudje nosijo ob posebnih priložnostih. Danes lahko narodne noše vidimo v muzejih ali na festivalih narodnih noš, kakršen je na primer kamniški Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine.

Tudi sodobna moda črpa iz oblačil preteklosti in jih na novo oživlja. Tako imenovana etno oblačila se zgledujejo po narodni dediščini različnih kultur, nekaj primerov si lahko ogledaš na povezavi.

Kako rečemo pokrivalu, ki ga pozna tudi gorenjska narodna noša?

Preveri

Šege in navade

Gotovo si že videl mlaj, ki ga postavijo pred hišo mladoporočencev? Ali si se našemil v maškaro? Morda vsako jutro spiješ pomarančni sok? In, jasno za svoj rojstni dan prirediš zabavo! Jap, šege in navade so močno ukoreninjene v našem življenju. To so dejanja, ki jih ljudje v določeni skupnosti izvajajo ob posebnih dogodkih in se prenašajo iz roda v rod.

Navade so bolj ali manj redna človekova opravila, tako vsakodnevna kot praznična. Lahko se pojavljajo enkrat ali večkrat na leto, na določene dneve ali ob določenih priložnostih. Primer navade je recimo popoldansko zbiranje skupine prijateljev na šolskem igrišču, ki sčasoma postane stalnica.

Šege imajo po drugi strani globlji, simbolni pomen in povezujejo več ljudi. Povezane so s človekovim pogledom na svet, pogosto so verske narave, črpajo pa tudi iz življenja prednikov. Šegi sta kurentovanje in spuščanje ladjic (gregorčkov) v vodo.

Katere šege in navade so značilne za posamezne letne čase?
Pomagaj si s povezavo in ustrezno poveži.

Preveri

Kurentovanje

Nekatere izmed še danes najbolj priljubljenih in razširjenih slovenskih šeg se vežejo na čas pustovanja, ko se ljudje napravimo v pustne šeme ali maškare. Dandanes se ljudje šemimo v karkoli nam pade na pamet, včasih pa so bile pustne maske bolj določene in so se od kraja do kraja razlikovale. Te lahko še danes vidimo v priljubljenih pustnih običajih, kot sta na primer lavfarija v Cerknem, kjer je glavna pustna maska lavfar, ali kurentovanje na Ptuju in v njegovi okolici, v katerem osrednje mesto pripada kurentom. Glavni namen pustovanja je odganjanje zime in napoved pomladi.

Letos se je odvil že 55. karneval Ptujsko kurentovanje, največji pustni dogodek v Sloveniji. Kurentova maska je sestavljena iz ovčjega kožuha, prepasanega z usnjenim pasom, na katerem visijo kravji zvonci, in maske, iz katere visi dolg rdeč jezik.

Poglej prispevek Firbcologov in označi, kaj je poslanstvo kurentov.

Preveri

Valeta, maturantski ples

Tudi šolarji imate svoje šege in navade. Predvsem svečane so tiste ob zaključku izobraževalnih obdobij, ob koncu osnovne in srednje šole. Nekatere veselošolce že letos čaka valeta, svečan zaključek osnovne šole. Beseda valeta izvira iz besed valet, valere, ki v latinščini pomeni srečno (v smislu pozdrava).

Na Slovenskem imajo najdaljšo tradicijo šege in navade, povezane s proslavljanjem mature. Beseda matura izvira iz latinskih besed maturitas, maturitatis in pomeni zrelost, dozorevanje. V slavje ob koncu šole so pogosto vključena dejanja, s katerimi se srednješolci poslavljajo od tega obdobja – simbolične osmrtnice, predaja ključa šole predstavnikom mlajše generacije.

Na maturantskem plesu so pomembna oblačila. Si vedel, da so do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja fantje nosili temen frak, cilinder in palico, dekleta pa temno krilo, na belo bluzo pa so si pripela rdeče nageljne? Danes je maturantski ples precej barvitejši, z obleko pa mladi na svoj način poudarjajo prehod v odraslost, poleg tega je izraz njihove identitete. K zaključku srednješolskega obdobja spada tudi maturantski izlet, z nekdanjimi sošolci pa spomine obujamo na obletnicah.

S šolskimi šegami in navadami so povezana tudi posebna poimenovanja za nič hudega sluteče začetnike izobraževalnega obdobja. Poglej prispevek in dokončaj stavek.

Ko osnovnošolec prestopi prag srednje šole, postane »pernato bitje«, poznano pod imenom .

Preveri

Mitologija ali bajeslovje

... je pomemben del tradicije vsakega naroda, saj govori o njegovih bogovih, polbogovih in starodavnih herojih, navadno pa tudi o tem, kako naj bi nastal svet. Miti so se tako kot pravljice in ljudske pesmi sprva prenašali z ustnim izročilom, zato se jih je veliko izgubilo. Nekatera bitja, ki so v poganskih, predkrščanskih časih veljala za božanska ali nadnaravna, so se ohranila v kasnejših pravljicah in pripovedkah, pri čemer so včasih izgubila svoje nadnaravne moči.

Kurent, ki ga večina pozna kot najbolj znano slovensko masko, je bil v slovenski mitologiji bog veselja in vina. Danes ga najdemo v ljudskih pravljicah, kjer pa ni več bog, temveč junaški fant brez strahu, ki lahko v kozji rog užene hudiča, boga in celo smrt. Poslušaj pravljico o kurentu.

Zlatorog, bel gams z zlatimi rogovi, velja za vodnika divjih belih koz, varujejo pa ga vile. Po stari povedki naj bi bil v pogorju Jezerske doline in Komne nekoč planinski raj, v katerem so živele vile z belimi kozami in zlatorogom. Ta je imel ključ do gore Bogatin, v kateri je stoglavi zmaj čuval velik zaklad.

Preberi povedko o Zlatorogu in odgovori na vprašanje.
Kako se imenuje roža, ki zraste iz Zlatorogove kaplje krvi?

Preveri

Zeleni Jurij in povodni mož, bajeslovni bitji

Spomladi nas obišče Zeleni Jurij. Ponekod ga imenujejo sveti Jurij, po krščanskem svetniku. Jurjevo so v naših krajih praznovali 23. ali 24. aprila. Predstavljali so si ga kot v rastlinje ovitega mladeniča, nekateri tudi kot jezdeca na zelenem ali belem konju. Če je bila narava na jurjevo že zelena, je prihajal na zelenem, če pa je bila še zimsko bela, na belem konju. S prihodom Zelenega Jurija v deželo začnejo rastline bujno poganjati, začne se topla pomlad. Na jurjevo so po vaseh peli in koledovali, zvečer pa zakurili jurjevski kres.

Povodni možje so bajeslovna bitja, ki prebivajo v rekah, jezerih in morju. Ljudje so si povodnega moža predstavljali kot velikega, zelenega, luskinastega in kosmatega moža, ki naj bi živel v podvodnem gradu, polnem draguljev. Pokorne naj bi mu bile vse vodne živali kot tudi vodne vile. Eden najpogostejših motivov v povedkah o povodnem možu je ugrabitev otrok ali ženske. Pogosto ga najdemo v ljudskih pravljicah. Gotovo poznaš Urško iz Prešernove pesmi, ki jo povodni mož odnese v bučne valove reke Ljubljanice? O ugrabitvi plesalke Urške je leta 1574 pisal že Janez Vajkard Valvasor.

Poslušaj ljudsko pravljico O povodnem možu in odgovori na vprašanje.

Zakaj je deček kljub obilici zlatih igrač in bogastva podvodnega sveta neumorno jokal?

Preveri

Postojnski zmaj

Zmaj kot bajeslovno bitje izvira iz predkrščanskih tradicij, v katerih je imel pogosto vlogo zaščitnika, ki ima veliko moč in je hkrati bister in zvit (takšen je na primer ljubljanski zmaj). Ker so ga začeli povezovati s hudičem, se je zmaj v krščanstvu spremenil – postal je zlobno, nevarno kačasto bitje, ki bruha ogenj in je ljudem nevaren. Izročilo o zmaju je zelo prepleteno z izročilom o kači, zato se v nekaterih različicah ene povedke pojavi zmaj, v drugih pa kača.

Si že slišal za zmaja, ki je rjovel iz Postojnske jame? Kadar je bil lačen, je začel tuliti, da se je zemlja tresla. Ljudje so mu morali metati ovce, teleta in koze, pa zverini še ni bilo dovolj. Tuhtali so, kako bi se ga znebili, potem pa so nazadnje le našli mladega in prebrisanega pastirja Jakoba, ki jih je rešil požrešnega orjaka. Zgodbo preberi na povezavi in odgovori na vprašanje.

S kakšno zvijačo je Jakob ugnal postojnskega zmaja?

Preveri

Pravljice in njihove poti

Tistemu delu nesnovne kulturne dediščine, v katerega sodita ljudsko pesništvo in pripovedništvo, strokovno pravimo slovstvena folkloristika. Poljudno ga imenujemo tudi ljudsko slovstvo. V to področje spadajo priljubljene in razširjene pravljice. Prvotno so bile pravljice ljudskega izvora, tisočletja so se prenašale od ust do ust, ustvarjali so jih neznani pripovedovalci in nekatere so se ohranile vse do danes.

Nanje so se nato opirali pisatelji, kot sta bila na primer brata Grimm ali Hans Christian Andersen, in pisali svoje različice. Nekateri so ljudskim predlogam ostajali zvesti skoraj v celoti, drugi pa so si vzeli več svobode in so dovolili domišljiji, da je okoli ljudskih motivov tkala povsem novo tkivo. Načrtno zbiranje pravljic se je v Evropi sicer začelo v 19. stoletju – najbolj znana zbiralca in prirejevalca sta bila brata Grimm.

Poznaš vsebino najbolj znanih Grimmovih pravljic? Poveži, da bo prav!
Pomagaš si lahko s povezavo (z zelenim gumbom v zgornjem desnem kotu izbiraš med pravljicami).

Preveri

Strastna zbiralca pravljic

Brata Jacob in Wilhelm Grimm sta svojo zbirko pravljic, pri nas znano kot Grimmove pravljice, prvič objavila leta 1812, v naslednjih 45 letih pa je izšlo še šest izdaj, saj sta ves ta čas zapisovala ter prirejala nove pravljice in dopolnjevala zbirko. Zbiranje pravljic je bilo njuno življenjsko delo, čeprav sta počela še vse kaj drugega, na primer utemeljila nemško jezikoslovje in spodbudila nastanek Slovarja nemškega jezika (sama sta prišla do črke F). Že za časa svojega življenja sta uživala znanstveni ugled, a prvi pravljični začetki še zdaleč niso bili obetavni. Vse izvode knjige pravljic jima je uspelo prodati šele po treh letih, s finančnimi težavami pa sta se spopadala skoraj vse življenje.

Danes veljata za najbolj brana nemška avtorja v zgodovini, hkrati pa tudi za utemeljitelja pravljice kot žanra za otroke: zbrana besedila sta namreč namerno prirejala tako, da so bila primerna za mlado bralstvo. Iz njih sta na primer brisala prizore, ki so se jima zdeli za otroke preveč nasilni.

Ob dvestoti obletnici prve izdaje Grimmovih pravljic je v Sloveniji izšla knjiga Zlate Grimmove pravljice.

Katera priznana slovenska ilustratorka jo je ilustrirala?
V pomoč ti bo povezava.

Preveri

Spreminjanje pravljic

Če misliš, da je različica pravljice, ki si jo poslušal kot otrok, ena in edina, se motiš. Še posebno za ljudske pravljice velja, da so pripovedovalci kaj dodali ali kaj odvzeli. To velja tudi za Pepelko, Rdečo kapico in Sneguljčico, a na to večinoma pozabimo zaradi velike priljubljenosti ene različice. Predvsem poslušalstvo oz. gledalstvo odloča, katera različica se bo usidrala v splošni spomin.

Razlogov za spreminjanje pravljic je več. Že brata Grimm sta pravljice »polikala« v skladu z moralnimi nazori 19. stoletja, odstranila sta vse, kar bi lahko žalilo gospodo srednjega sloja, zato so bile priročne kot neke vrste »vzgojni pripomoček«. Nacisti so Grimmove pravljice zlorabili za utemeljevanje ideje o beli nadrasi, zato so po drugi svetovni vojni v Nemčiji začasno prepovedali izdajanje in branje Grimmovih pravljic. Do prepovedi naj bi prihajalo še danes, denimo v Ameriki, kjer so zelo občutljivi za prizore nasilja in maščevanja, s katerimi se končajo nekatere njune pravljice.

Zakaj takšno spreminjanje danes? Večinoma zaradi skrbi, da bi krutost prizadela otroke, ki živijo v drugačnih časih, pogosto pa je razlog tudi denar. Mnogo pravljic namreč spremenijo zato, da so razumljive otrokom iz različnih koncev sveta ne glede na kulturno ozadje ozadje pravljic in mladih bralcev.

Prirejanje pravljic poznamo tudi v Sloveniji. Zanimiv je primer Pepelke, ki jo mama na smrtni postelji priporoči Bogu in jo prosi, naj ostane pobožna deklica. Po drugi svetovni vojni so versko obarvane odlomke iz pravljic črtali. Tako je Pepelkina mama v takratnem prevodu hčerko prosila, naj ostane pridna in dobra, Pepelka pa je na njenem grobu le jokala (ne molila). V prevodu iz leta 1984 je Bog celo zamenjan z drevesom, umirajoča mati pa Pepelki reče: »Če se znajdeš v kakršni koli težavi, ti bo drevo pomagalo, samo vedno ostani poštena in dobra.« Več primerov spreminjanja vsebine pravljic najdeš v članku.

Kako imenujemo načrtno pregledovanje in prirejanje (spreminjanje) besedil, namenjenih javnosti?

Preveri

Mitična pripovedovalka Šeherezada

Pripovedovanje zgodb je bilo nekoč ugleden poklic. Po eni izmed legend je pripovedovanje rešilo tudi življenje. Poznaš pravljice o Ali Babi, Sindbadu in Aladinu? Zbrane so v znameniti orientalski zbirki Tisoč in ena noč, ki velja za edinstveno delo, ki nam s svojimi zgodbami riše podobo Jutrovega.

Da bi si rešila življenje, je Šeherezada noč za nočjo sultanu Šahrijanu pripovedovala zgodbe. Ta je bil tako razočaran zaradi ženske nezvestobe, da je po vsaki poročni noči ukazal, naj nevesto ubijejo. Šeherezada pa je imela pravi dar, pripovedovala je o neustrašnih junakih, ljubezenskih zgodbah, polnih čutnosti, o vilah, čarodejih in duhovih. Po tisoč in eni noči pripovedovanj Šahrijar ni mogel več brez nje in tako si je pravljičarka rešila življenje.

O izvoru (in izvirniku) Tisoč in ene noči je težko ugibati, saj so prastare zgodbe izhajale v več različicah in nastajale v različnih deželah Bližnjega vzhoda, prve omembe pa segajo že v 9. stoletje. Vsak zapisovalec je kaj dodal ali izpustil, zgodbe so se spreminjale skozi čas, stalnica vseh pa je prav mitična pripovedovalka Šeherezada.

Katerih pravljic ne boš našel v zbirki Tisoč in ena noč?
Pomagaj si s povezavo in obkljukaj tri pravilne odgovore.

Preveri

Tudi Slovenci imamo svojo zbirko ljudskih pravljic

So bile tri lisičice in so bile vse tri botrice in so imele vsaka svojo vilo. Prva jo je imela na Brajdi, druga sredi Loga in tretja gori na koncu Loga. Prva, tista doli na Brajdi, je rekla neki dan: »Jaz bom morala iti obiskat svojo botrico gor v Log!« In se je vzdignila in šla v kopalnico. Se je lepo okopala in si dala rdečilo, vzela črn svinčnik, si lepo pobarvala obrvi, si nataknila lepe čevlje z visokimi petami, lepo lepo vezeno krilo in šla v garažo.

Ti je kaj znano? To je začetek ljudske pravljice Tri botre lisičice, ki jo je ujel in zapisal slovenski etnolog Milko Matičetov in je le ena od mnogih rezijanskih ljudskih pravljic, ki so se nam usidrale v spomin. Zverinice iz Rezije sicer živijo v gozdu, vendar se obnašajo kot ljudje in tudi počnejo iste stvari kot ljudje: delajo, počivajo, plešejo, pijejo fine koktejle in kavice iz kuhalnikov ekspres, se obiskujejo, se prevažajo z avtomobili in motorji ter rade klepetajo.

To je ena najbolj znanih zbirk ljudskih pripovedi na Slovenskem, dr. Matičetov pa se je v alpsko dolino na italijanski strani meje prvič odpravil leta 1962. Očaran nad bogatim ustnim izročilom se je tja vedno znova vračal in nam za vedno približal živalske pripovedi, v katerih nastopajo zvite lisice, lačni volkovi, naivni zajčki, pregnane rusice (mravljice), prašički, polži, skakelj (kobilica) in prav posebna gozdna pošast, ki je ne najdemo nikjer drugje kot v Reziji.

Kako se imenuje ta gozdna pošast?
Preberi pravljico in odgovori na vprašanje. V zgodbi se je ta pošast naselila v lisičjo hišico.

Preveri

Desetnica mora od doma

Po starodavnem evropskem verovanju desetina oziroma vse deseto pripada bogovom, tudi če gre za desetega otroka istega spola. Pogosto mora deseti otrok (brat ali sestra) od doma v svet. Obsojen je na samotno tavanje po gozdovih in neznanih krajih. Različico ljudskega izročila o desetništvu pozna več evropskih dežel, tudi Slovenci.

Desetnica je slovenska ljudska pesem (zgodba sicer živi v več literarnih zvrsteh in sodobnejših različicah). Čeprav sta si mati in oče želela, da bi se jima v deseto rodil sin, se jima želja ni izpolnila. Na svet je prišla Marjetica, ki je postala deseta hči grajske družine. Mati je jokala, a usodi se ni dalo ubežati. Ko je Desetnica dopolnila sedem let, je morala od doma. Prišla je pod prvo drevo, ki ji je povedalo, da bo vanj udarila strela, zato ji ne more dati zavetja. Tudi drugo drevo je povedalo enako. Šele ko je prišla pod tretje drevo, ji je to lahko zagotovilo varnost. Domov se je vrnila čez sedem let, a ker je bila vsa umazana in razcapana, je ni nihče prepoznal. Za prenočišče je prosila mater, a je ta ni prepoznala, in ker je bila tako zanemarjena, jo je odslovila. Marjetica je užaloščena prosila Boga, naj obvaruje vse domače in odšla. Mama je v zadnjem trenutku prepoznala izgubljeno hčer, a bilo je prepozno. Marjetica jo je zavrnila, mati pa je v trenutku omedlela in umrla. Ljudsko pesem lahko prebereš na povezavi.

Ime »desetnica« se je prijelo tudi na različnih drugih področjih. Med drugim je to tudi ime za slovensko nagrado. Kakšna nagrada je to?

Preveri

Legenda o kralju Matjažu

Kdo je najslavnejši slovenski zaspanec? Kralj Matjaž, seveda. Že vrsto let drnjoha tam pod Peco in čaka, da se njegova brada devetkrat ovije okoli mize. Takrat se bo prebudil in ponovno zavladal.

Lik kralja Matjaža, ki se pojavlja v ljudskih pravljicah, pripovedkah, baladah in pesmih, se po nekaterih interpretacijah nanaša na resnično zgodovinsko osebnost, ogrskega kralja Matijo Korvina.

Ena različica legende pripoveduje, da je na Slovenskem nekoč vladal pravični in bogati kralj Matjaž. V času njegove vladavine sta se cedila med in mleko, vse je bilo lepo in prav, a kraljeva priljubljenost in mogočnost sta šli v nos drugim vladarjem. Združili so svoje vojske in ga napadli. Kralj Matjaž se je s stotimi možmi zatekel v votlino pod Peco. Gora mu je ponudila zavetje pred sovražniki, kralj in njegova vojska pa so v njenem kamnitem naročju trdno zaspali in spijo še danes. Prebivalci pod Peco ga že dolgo ne čakajo več, mu pa vsako leto staro in mlado gradi mogočne snežne gradove.

Kje leži gora Peca?

Preveri

Ethnology

People who live in different parts of the world have different cultures. Ethnology is the science that studies nations and their characteristics, such as customs and beliefs. Fairy tales are an important part of a people's culture. In the past family or friends amused themselves with the storytelling. These stories involved fantasy characters, such as dwarves, elves, fairies and witches, and could sometimes be quite terrifying for children. Popular authors, such as the Brothers Grimm and Hans Christian Andersen, collected these folk tales and rewrote them for children.

Mark the character who doesn't fit in a fairy tale.

Preveri

Ethnologie

Die Kultur der Menschen, die auf verschiedenen Teilen der Welt leben, ist unterschiedlich. Ethnologie ist die Wissenschaft, die Nationen und ihre Tradition erforscht, wie zum Beispiel ihre Bräuche und Glauben. Märchen sind ein wichtiger Teil der Kultur jeder Nation. Früher unterhielten sich Familien oder Freunde mit dem Geschichtenerzählen. In diesen Geschichten erschienen Phantasiefiguren, wie Zwerge, Elfen, Feen, Hexen, und diese konnten für die Kinder ziemlich furchtbar sein. Populäre Autoren, wie zum Beispiel Brüder Grimm und Hans Christian Andersen, sammelten diese Volksmärchen und passten sie für Kinder an.

Welche der folgenden Figuren gehören nicht in ein Märchen? Markiere sie.

Preveri

Pripovedovanje danes

Pripovedovanje spremlja človeka že tisočletja. Od pripovedništva so bile odvisne kulture, ki niso poznale pisave, vsa sporočila, ki naj bi si jih zapomnile generacije, so bila predana od ust do ust. Nekatera so se, kot smo videli, ohranila do današnjih dni.

Čeprav je res, da folklornega pripovedovanja – se pravi tistega, ki se zgodi spontano po kakšni večerji ali ob opravljanju kakšnega dela – danes v zahodnem svetu skoraj ni več, pa to ne pomeni, da je pripovedovanje v celoti stvar preteklosti: nasprotno, pripovedovanje kot odrska zvrst je v Evropi vedno bolj priljubljeno. Razlika med pripovedovanjem danes in pripovedovanjem nekoč je v tem, da se ga danes lotevajo poklicni pripovedovalci, ki svoje zgodbe iščejo v knjigah in po svoje predelane predstavljajo na gledaliških odrih. Nekateri izmed njih svojo pripoved obogatijo z glasbeno spremljavo ali pa gredo še korak dlje in nastop nadgradijo v pripovedovalsko predstavo.

Skoraj vsaka evropska država ima vsaj en pripovedovalski festival, tudi v Sloveniji ga imamo. Katerega?
Pomagaj si s povezavo.

Preveri