V razvoju bančništva se je pojavila nova vrsta “denarja”, ki je bil v resnici dolg. V Londonu so bili na primer glavni razvijalci bančništva zlatarji. Ker so svoje zlato dobro varovali, so ga k njim v hrambo začeli prinašati številni trgovci.
Naenkrat so imeli zlatarji v svojih sefih veliko tujega zlata, ki ga vlagatelji niso takoj potrebovali. Začeli so ga za obresti posojati trgovcem in vladi. Za hranjeno zlato so začeli plačevati obresti in izdajati potrdila o hranjeni vlogi zlata. Ta potrdila so postala tudi plačilno sredstvo.
Ker so zlatarji zvito izdajali potrdila tudi za zlato, ki sploh ni obstajalo, ta potrdila posojali in za to zaračunavali obresti, je bilo v obtoku več potrdil, kot je bilo v sefu zlata.
Zlatarji so namreč vedeli, da ne bodo nikoli prišli vsi vlagatelji hkrati dvignit zlata. To pa je zahtevalo splošno zaupanje, da bo zlato vedno dosegljivo, čeprav ga je bilo shranjenega veliko manj, kot se je navidezno zdelo.
Kaj pomeni samostalnik dolg?
Preveri