Sežig čarovnic na grmadi. Stoletja so morala miniti, da se je pomirilo veliko versko sovraštvo. Tudi danes ni žal nič drugače – še vedno zaradi vere umirajo nedolžni ljudje.
Smrt in upanje
V opustošeni Evropi je preživela komaj polovica prebivalstva. Najbolj strahovito pomanjkanje je bilo v Nemčiji, kjer se je protestantska zgodba sploh začela. Ko se je zdelo, da ne more biti še hujše, se je pojavila nova blaznost – strah pred čaranjem. Vraževerni ljudje so verjeli v vse mogoče strahove. Obtoženim za čarovništvo so na noge obesili težke kamne in jih zvezane vrgli v vodo. Morebitni čarovniški rešitvi je sledil sežig na grmadi.
A kjer je smrt, obstaja tudi upanje. Renesančni znanstveniki so namreč odkrili, kako lahko računanje, prastar izum, uporabimo za razlago naravnih zakonov. In to je bila resnična čarovnija. Kajti ne narava, ne zvezde in ne vodne kaplje, ne padajoče kamenje, ne nihajoče strune na violini odtlej niso bile nikakršna divja zmešnjava več, ki bi človeku vzbujala strah.
Eden od znanstvenikov, ki je v tistem času »čarovniške« naravne pojave pojasnjeval z matematičnimi izračuni in znanstvenimi dokazi, je bil tudi vsestranski renesančni genij, ki je bil vse v enem: slikar, arhitekt, kipar, izumitelj, mislec, matematik, inženir in še kaj. Gotovo ga poznaš tudi zaradi njegove slavne slike Mona Liza.
Kdo je to?
Preveri